Search
  • lenkirozman

Nanos v steklenici

Updated: Mar 14

Za danajšnji izlet po grebenu Nanosa smo bili dogovorjeni že dober teden v naprej, ko vremenska napoved še ni bila zanesljiva. Zbudili smo se v oblačno jutro in očitno je bilo, da bo imel Nanos danes kapo. Pa nas to ni ustavilo! Iz Ljubljane smo se odpeljali še zaspani, zato smo najprej tankali gorivo in kavo, potem pa smo se kar z avtom povzpeli do lovske koče na grebenu Nanosa. Kot smo pričakovali, razgleda sicer ni bilo, a ta zložna pot od lovske koče do cerkve svetega Hieronima je čudovita tudi v megli!



Po slabi urici zmerne hoje nas je čakal še zaključni vzpon. V jasnem vremenu bi svetega Hieronima videli že od daleč, danes pa bi bil preplet poti lahko pravi izziv in namesto na cilju bi se prav lahko znašli v Razdrtem. Pa se nismo, ker so nam ostanki razbite opeke nezmotljivo označevali pravo pot. Pravzaprav smo se skoraj že spotaknili ob klopi, ko se je iz megle zlovešče prikazala kamnita pojava.




Po izdatni malici, ki nam je do vrha služila za obtežitev nahrbtnikov, nas je čakala še glavna naloga - nabiranje užitnih zakladov. Že napoti navzgor sem osmukala nekaj brinov. Skromno biro sva si razdelila s Krasom, našim kužkom, ki mu grejo očitno brinove jagode prav tako v slast kot meni. Na poti navzdol pa sem dobila dovoljenje, da se lahko po jagodičevju pasem, kolikor dolgo želim. Nabrala sem nekaj brina, potem sem imela prste že vse popikane od iglic in sem se osredotočila na rdeče plodove. Našla sem nekaj šipka, pa tudi plodovi mokovca so bili še čisto užitni. Dolgo pa nisem zdržala pri nabiranju, ker me je hitro začelo pošteno zebsti.


Ker nas je pot utrudila, smo imeli tudi med vožnjo domov obvezen postanek za kavo. To mi je dalo dovolj energije, da sem nabrane nanoške dobrote še isti dan spravila na varno, v žganje. Tale ustekleničen spomin bo na polici počakal slabo leto in nas bo grel prihodnjo zimo.



9 views0 comments

Recent Posts

See All